Tihi vzdihljaji prebujajočega mesta me vodijo po tirih.
Toplih dnevov dah še spremlja korake. Stranpoti kličejo, luknjajo tišino.
Prebiraš trenutke.
Klasja ljudi udrihajo mimo tebe.
Ampak ena se ustavi.

Ne, ne moreš spat pri meni. Ne ne morem vprašat policaja če ti lahko zrihta
stanovanje! Ne, po mojemu on sploh ne govori angleško. Ja, to je čist noro kar mi
praviš.
Nimam pojma kaj naj ti rečem. Pred vojno bežiš? Iz Nemčije prihajaš? V
Nemčiji že imaš stanovanje?
V redu hčerka pa mož sta že pobegnila sem
Kaj točno misliš ti zdaj naredit?

Mesto pa diha dalje.
Odmevi poletja še vedno ščemijo na tvojih rokah.
Tihi dogodki se počasi skrivajo za pajčevine sončnega zahoda.
Razmišljaš o svojih stopinjah.
Razteguješ izrečeno.
Čakaš, kdaj te ponovno zgrabi.