Tok mam za povedat, da ne vem kje začel bi
Tok stvari me veseli, da ne vem kaj rad počel bi
Sam snel bi si masko in se vrnu v otroštvo
K sm bil sam individuum, zdej ns je že malo mnoštvo
Idej in obrazov, ispuhtelih jazov
Otroških špasov in odraslih stazov,
Ne vidnih glasov, kokrat sm jih fasou in
Kokrat jih še bom, če preveč se bom nabasou
Se mi zdi, da sem odrasel, ja sej se vsem
Se mi zdi, da sem bom pasal, če ne bom pa km drgm
Probam bit skromen, spoštovat vsako stvar
Tud če kdaj bo cesta dom, bom, revni milionar
Sam da ostane dar, da pride navdih za stih
Glih tok mal rabm, če si zravn, da sm tih
Neki da poganja me in šteki, da razganja me
Besed mam polno glavo, lahk pogledaš v lobanjo, yeah
Jetnik Uma, brez razuma
Ne deljeno, jaz in ti sva eno
To je ta moč, ki ne morte je vzet mi
Ne zmanjka besed mi, sem večni um(j)etnik
K zasrbijo me dlesni se rodijo verzi resni, pa sej niste resni
Kakšni DNK testi, začel sem že pred leti, dajem ven kar mam na vesti
Eni vzel bi ta peres mi, med tem k drugi so že zvesti, res in
Zdej še spat ne moram brez da enga bi pržgal si
Mislim čist preveč in pomislm, da ubou si
Bom ideje, če izpod odeje nam ustal
Si zapisu hitr na papir, v mir nazaj zaspal
Dal čist vse ven, spraznu te možgane
Celice notranje kurijo se mi k plamen sredi jame
Kaplja men sol na rane, žal ob napačnih urah
Vsi turisti, dobrodošli na turah mojih misli
Jetnik Uma, brez razuma
Ne deljeno, jaz in ti sva eno